Spominska slovesnost na Lastinah: 71 let kasneje

Na spominski slovesnosti so se zbrali ob spomeniku in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Brežice Stane Preskar je zbranim povedal:

Spet smo se zbrali tu na Lastinah, da bi se spomnili na dogodke izpred 71 let, ki so tako tragično zaznamovali ta kraj in ljudi v bližnjih zaselkih obeh krajevnih skupnosti Pišece in Sromlje. V noči iz 2. na 3. marec 1945, na pragu zmage, na pragu toliko željene svobode je omahnilo 12 življenj slovenskih rodoljubov.

povezava do  FOTOGALERIJA – Lastine 2016

Takrat je močan in dobro oborožen oddelek Folkšturma iz Brežic opravil izvidniški vdor na območje Blatnega in Sromelj. Točneje v Suhadol in na območje Lastin. V

Suhadolu so pri Sumrakovih iskali sina Jožeta, ujeli pa borca Kozjanskega odreda Franca Latina, ki je bil slučajno na dopustu iz enote. Od tam so nadaljevali k Zagmajstrovim,

kjer so ujeli aktivistko Antonijo in borca Ivana Ogorevca. Očitno podprti z dobrimi podatki, so se z ujetniki odpravili proti Lastinam. Podatki so bili najverjetneje  plod izdaje, podkrepljene s premajhno budnostjo ob bližajočem se koncu vojne, saj je do njih prišla skupina domobrancev, ki se je takrat nahajala na Bizeljskem in se kot raztrganci potikala po terenu, izdajala za partizane in iskala nezaščitene aktiviste i posamezne borce ter jih ali sama likvidirala ali pa izdajala Nemcem. Tako tudi v tem primeru. Na Lastinah so nacisti obkolili Zarnikovo hišo, v kateri so takrat stanovali Petanovi. Zaradi sodelovanja s partizani so iskali hčer Jožefo, poleg nje pa našli še enega borca Kozjanskega odreda Franca Ogorevca.  Ta je ob poskusu prijetja nudil oborožen odpor, ubil enega in ranil 2 nacista ter pozval domače naj bežijo. Na žalost ga je poslušala le  12-letna Nežika in se rešila, vsi ostali so ostali v hiši, ki so jo nacisati zasuli z rafali in ročnimi granatami. V požaru, ki je takoj zajel hišo je našlo smrt 5 članov Petanove družine. 11-letni Ivan Lipar, ki se je tudi nahajal tam, je bil zunaj hudo ranjen in je umrl kasneje v bolnici v Brežicah. Pobesneli nacistični krvoloki so takoj postrelili tudi vse tri vojne ujetnike: torej borca Latina in Ogorevca ter aktivistko Antonijo Zagmajster ter se po zločinu odpravili nazaj v Suhadol. Tam so zverine nadaljevale svoj krvavi ples. Najprej so ubili Zagmajstrovo mater Antonijo, ter hudo ranili očeta Jožeta, nečakinjo Nado Grmovšek ter visoko nosečo Zagmajstrovo hči Nežo. Tukaj prisotna, takrat še ne 15-letna Milka je iz hiše na rokah prinesla ranjeno Nadico, ki je umrla 2 meseca kasneje za posledicami strela čez prsi. Divjaška golazen-drugega imena si ne zaslužijo- je nato zažgala Zagmajstrovo domačijo in v ogenj vrgla še

živečo mater Antonijo ter ustreljeno hčerko Nežo z nerojenim otrokom vred. Vse ostale ranjene so nato zvlekli do Sumrakovih in jih tam pustili rekoč, naj jim pa zdaj pomagajo partizani, če morejo. Za tiso noč je bilo morije konec. Pa so jo opisani domobranci nadaljevali že čez dober dan, ko so izvidovali prizorišče zločina in v bližini ustrelili predsednika gospodarske komisije NOO Sromlje Ivana Slopška. Tudi njega lahko posledično štejemo kot zadnjo žrtev poboja v Suhadolu in na Lastinah. Po tem zadnjem zločinu so se domobranski psi umaknili v Brežice pod zaščito svojih švabskih gospodarjev in za njimi se je izgubila vsaka sled. Samo upamo lahko, da so ob koncu vojne, skupaj s svojimi gospodarji prejeli zasluženo kazen.

Povedano ostro, vendar si storilci in pomagači tega gnusnega vojnega zločina nad vojnimi ujetniki in civilisti v zadnjih tednih vojne, drugega tudi ne zaslužijo. Morda katerega dejstva nisem točno opisal. Sledil sem navedbam edine preživele priče, danes navzoče Gale Milke, roj. Zagmajster ter tistemu, kar je zgodovinska stroka napisala o tem grozodejstvu. Enem najhujših na Kozjanskem med II SV.

Naj zaključim z mislijo, da je danes, pa čeprav po 71.letih, še kako potrebno in prav, da se spomnimo zločinov okupatorja in njihovih slug med II.SV, da vedno znova opozarjamo na strahovito nevarnost izdajalstva in hlapčevstva med lastnim narodom, kajti še danes se kljub vedenju o takih zločinih in dogodkih, še vedno najdejo posamezniki, skupine, celo politične stranke, ki jih želijo zatajiti, omalovaževati ali zgodovinsko predrugačiti. Taki so isti, kot tisti, ki so marca 1945 zbrali informacije, izdelali načrt in izvršili pokol v Suhadolu in na Lastinah. In to delajo brez sramu, v parlamentu, v medijih, s pridežnic pa jim pomagajo celo nekateri predstavniki slovenske RKC, ki v želji po brezmejni oblasti in bogastvu želijo oprati svojo izdajalsko vlogo, v katero jih je pahnila predvsem ljubljanska nadškofija z nadškofom Rožmanom na čelu.

Na nas in predvsem na mladem rodu pedagogov slovenskega šolstva pa sloni sveta naloga, da otrokom in mladim predstavimo zgodovino naroda, ki ni bila vedno vesela in brezskrbna, ki je bila pogostoma krivična tako do posameznikov kot celih družin in ki bi se po zaslugi slovenske desnice, spet rada ponovila, morda še v hujši in drastičnejši obliki. Danes izkoriščajoč razdvojenost Slovenskega naroda ter bedo beguncev in izgnancev z bližnjega vzhoda, ki so jih v to stanje pahnili prav verska nasprotja in divji nebrzdani pohlep kapitalizma in globalizacije. Zavedajmo se tega, povejmo in predstavimo ta vidik  tudi tistim, ki tega ne razumejo ali nočejo razumeti, predvsem pa ne pozabimo za kakšne vrednote so padle žrtve Lastin in Suhadola. Za ideale svobode, bratstva in enakosti, za ideale pravice do dostojnega življenja, brez hlapčevanja tujcu ali domači gospodi, pa naj bo ta odeta bodisi v frak ali pa v talar.

K spomeniku so položili venec, učenci OŠ Artiče so sodelovali v krajšem kulturnem program. Prav tako so iz OŠ Maksa Pleteršnika Pišece učenci pripravili program. Skupno druženje so zaokrožili s pesmijo Lepa si Slovenija. Res je lepa ta naša Slovenija, žal se premalokrat tega resnično zavedamo.