Spominska slovesnost na Lastinah: 71 let kasneje

Na spominski slovesnosti so se zbrali ob spomeniku in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Brežice Stane Preskar je zbranim povedal:

Spet smo se zbrali tu na Lastinah, da bi se spomnili na dogodke izpred 71 let, ki so tako tragično zaznamovali ta kraj in ljudi v bližnjih zaselkih obeh krajevnih skupnosti Pišece in Sromlje. V noči iz 2. na 3. marec 1945, na pragu zmage, na pragu toliko željene svobode je omahnilo 12 življenj slovenskih rodoljubov.

povezava do  FOTOGALERIJA – Lastine 2016

Takrat je močan in dobro oborožen oddelek Folkšturma iz Brežic opravil izvidniški vdor na območje Blatnega in Sromelj. Točneje v Suhadol in na območje Lastin. V

Suhadolu so pri Sumrakovih iskali sina Jožeta, ujeli pa borca Kozjanskega odreda Franca Latina, ki je bil slučajno na dopustu iz enote. Od tam so nadaljevali k Zagmajstrovim,

kjer so ujeli aktivistko Antonijo in borca Ivana Ogorevca. Očitno podprti z dobrimi podatki, so se z ujetniki odpravili proti Lastinam. Podatki so bili najverjetneje  plod izdaje, podkrepljene s premajhno budnostjo ob bližajočem se koncu vojne, saj je do njih prišla skupina domobrancev, ki se je takrat nahajala na Bizeljskem in se kot raztrganci potikala po terenu, izdajala za partizane in iskala nezaščitene aktiviste i posamezne borce ter jih ali sama likvidirala ali pa izdajala Nemcem. Tako tudi v tem primeru. Na Lastinah so nacisti obkolili Zarnikovo hišo, v kateri so takrat stanovali Petanovi. Zaradi sodelovanja s partizani so iskali hčer Jožefo, poleg nje pa našli še enega borca Kozjanskega odreda Franca Ogorevca.  Ta je ob poskusu prijetja nudil oborožen odpor, ubil enega in ranil 2 nacista ter pozval domače naj bežijo. Na žalost ga je poslušala le  12-letna Nežika in se rešila, vsi ostali so ostali v hiši, ki so jo nacisati zasuli z rafali in ročnimi granatami. V požaru, ki je takoj zajel hišo je našlo smrt 5 članov Petanove družine. 11-letni Ivan Lipar, ki se je tudi nahajal tam, je bil zunaj hudo ranjen in je umrl kasneje v bolnici v Brežicah. Pobesneli nacistični krvoloki so takoj postrelili tudi vse tri vojne ujetnike: torej borca Latina in Ogorevca ter aktivistko Antonijo Zagmajster ter se po zločinu odpravili nazaj v Suhadol. Tam so zverine nadaljevale svoj krvavi ples. Najprej so ubili Zagmajstrovo mater Antonijo, ter hudo ranili očeta Jožeta, nečakinjo Nado Grmovšek ter visoko nosečo Zagmajstrovo hči Nežo. Tukaj prisotna, takrat še ne 15-letna Milka je iz hiše na rokah prinesla ranjeno Nadico, ki je umrla 2 meseca kasneje za posledicami strela čez prsi. Divjaška golazen-drugega imena si ne zaslužijo- je nato zažgala Zagmajstrovo domačijo in v ogenj vrgla še

živečo mater Antonijo ter ustreljeno hčerko Nežo z nerojenim otrokom vred. Vse ostale ranjene so nato zvlekli do Sumrakovih in jih tam pustili rekoč, naj jim pa zdaj pomagajo partizani, če morejo. Za tiso noč je bilo morije konec. Pa so jo opisani domobranci nadaljevali že čez dober dan, ko so izvidovali prizorišče zločina in v bližini ustrelili predsednika gospodarske komisije NOO Sromlje Ivana Slopška. Tudi njega lahko posledično štejemo kot zadnjo žrtev poboja v Suhadolu in na Lastinah. Po tem zadnjem zločinu so se domobranski psi umaknili v Brežice pod zaščito svojih švabskih gospodarjev in za njimi se je izgubila vsaka sled. Samo upamo lahko, da so ob koncu vojne, skupaj s svojimi gospodarji prejeli zasluženo kazen.

Povedano ostro, vendar si storilci in pomagači tega gnusnega vojnega zločina nad vojnimi ujetniki in civilisti v zadnjih tednih vojne, drugega tudi ne zaslužijo. Morda katerega dejstva nisem točno opisal. Sledil sem navedbam edine preživele priče, danes navzoče Gale Milke, roj. Zagmajster ter tistemu, kar je zgodovinska stroka napisala o tem grozodejstvu. Enem najhujših na Kozjanskem med II SV.

Naj zaključim z mislijo, da je danes, pa čeprav po 71.letih, še kako potrebno in prav, da se spomnimo zločinov okupatorja in njihovih slug med II.SV, da vedno znova opozarjamo na strahovito nevarnost izdajalstva in hlapčevstva med lastnim narodom, kajti še danes se kljub vedenju o takih zločinih in dogodkih, še vedno najdejo posamezniki, skupine, celo politične stranke, ki jih želijo zatajiti, omalovaževati ali zgodovinsko predrugačiti. Taki so isti, kot tisti, ki so marca 1945 zbrali informacije, izdelali načrt in izvršili pokol v Suhadolu in na Lastinah. In to delajo brez sramu, v parlamentu, v medijih, s pridežnic pa jim pomagajo celo nekateri predstavniki slovenske RKC, ki v želji po brezmejni oblasti in bogastvu želijo oprati svojo izdajalsko vlogo, v katero jih je pahnila predvsem ljubljanska nadškofija z nadškofom Rožmanom na čelu.

Na nas in predvsem na mladem rodu pedagogov slovenskega šolstva pa sloni sveta naloga, da otrokom in mladim predstavimo zgodovino naroda, ki ni bila vedno vesela in brezskrbna, ki je bila pogostoma krivična tako do posameznikov kot celih družin in ki bi se po zaslugi slovenske desnice, spet rada ponovila, morda še v hujši in drastičnejši obliki. Danes izkoriščajoč razdvojenost Slovenskega naroda ter bedo beguncev in izgnancev z bližnjega vzhoda, ki so jih v to stanje pahnili prav verska nasprotja in divji nebrzdani pohlep kapitalizma in globalizacije. Zavedajmo se tega, povejmo in predstavimo ta vidik  tudi tistim, ki tega ne razumejo ali nočejo razumeti, predvsem pa ne pozabimo za kakšne vrednote so padle žrtve Lastin in Suhadola. Za ideale svobode, bratstva in enakosti, za ideale pravice do dostojnega življenja, brez hlapčevanja tujcu ali domači gospodi, pa naj bo ta odeta bodisi v frak ali pa v talar.

K spomeniku so položili venec, učenci OŠ Artiče so sodelovali v krajšem kulturnem program. Prav tako so iz OŠ Maksa Pleteršnika Pišece učenci pripravili program. Skupno druženje so zaokrožili s pesmijo Lepa si Slovenija. Res je lepa ta naša Slovenija, žal se premalokrat tega resnično zavedamo.

 

 

MUZEJSKA ZBIRKA NA SROMLJAH

Stalna razstava Kozjanski odred

V muzejski zbirki prikazujemo čas 2. svetovne vojne na Kozjanskem in Štajerskem ter boj slovenskih partizanov proti nemškem okupatorju. Kozjanski partizanski odred so ustanovili 27. aprila 1944 nad vasjo Silovec pri Sromljah. Glavne naloge odreda so bile bojne akcije na železniški progi in njih transporte, napadi na manjše sovražnikove postojanke, kolone in patrulje, uničevanje prometnic in čim večja mobilizacija v partizansko vojsko. Odred je bil zelo uspešen, saj se je v letu 1944 izkazal kot najboljši odred v Sloveniji. Z veliko napadalnostjo je odpravil kar sedemnajst sovražnikovih postojank in v maju 1945 vkorakal v Celje kot prva partizanska enota.

0 VABILO. Kozjanci vabijo na ogled

Zbirka je nastala v sodelovanju Posavskega muzeja Brežice s Krajevno skupnostjo Sromlje in Združenjem borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Brežice. Postavljena je v domu krajanov na Sromljah v javnem interesu s ciljem ohranjanja premične kulturne dediščine. Na razstavi si lahko ogledate fotografije, prapore, himno odreda, orožje in odlikovanja ter literaturo o boju za svobodo. Odprtje muzejske zbirke o legendarnem Kozjanskem partizanskem odredu je bilo 27. aprila 2014, nadgradnja dopolnjene zbirke pa 17. oktobra 2015. Avtor razstave je dr. Tomaž Teropšič, oblikovalka pa Vesna Lapuh. Za tisk so poskrbeli v Reklamah Žarn, Franci Žarn s.p., za kulturni program pa Moški pevski zbor Sromlje pod vodstvom Vinka Žerjava. Prireditev je povezovala domačinka Jožica Stajić.

10 Obiskovalci so z zanimanjem prislushnili avtorjevi strokovni razlagi

( Obiskovalci so z zanimanjem prislushnili avtorjevi strokovni razlagi )

Na razstavi je moč videti bogato literaturo o bojih na Kozjanskem v času 2. svetovne vojne, med drugim tudi monografijo Štajerska v plamenih. In zanimivost! Najprej je izšla knjiga, nato je avtor postavil še stalno razstavo.

12 Besedila so podrobno prebrali

( Besedila so podrobno prebrali )

Več podatkov o pomembnostih bojev na Kozjanskem in 2. svetovni vojni na Štajerskem 1941 – 1945 najdete v knjigi vojnega in vojaškega zgodovinarja

  1. Tomaža TeropšičaŠtajerska v plamenih

na povezavi http:/www.sistory.si/SISTORY:ID:20732

2

( Avtor razstave dr. Tomaž Teropšič, vojni in vojaški zgodovinar )

»Le naprej odred Kozjanski«

13 Avtor v pogovoru z obiskovalci razstave

Druga svetovna vojna 1941 – 1945    ( dr. Tomaž Teropšič )

Druga svetovna vojna je bil največji oboroženi spopad v zgodovini človeštva. Slovenijo so okupirali in nato razkosali trije okupatorji: Nemčija, Italija in Madžarska. Naši kraji so bili okupirani s strani nemškega okupatorja, ki je bil do prebivalcev zelo krut. Ponemčevali so nas, prepovedali so nam ljubi slovenski jezik, kurili so slovenske knjige, pobijali slovenske domoljube in iz rodne grude izganjali slovenske družine. Nasilju je sledil takojšen oborožen odpor. Uprli so se hrabri borci in borke Krške partizanske skupine, Celjske čete, Brežiške čete, Modrasove partizanske skupine, Kozjanske čete in Kozjanskega bataljona v letih 1942 – 1944, Kozjanski odred ter Kozjanska grupa in novi Kozjanski odred v letu 1945.

Glavni smoter nemške države v 2. svetovni vojni je bil osvajalni. Nemškemu narodu so želeli izbojevati življenjski prostor v vzhodni Evropi. V skladu s tem ciljem so želeli uničiti slovenski narod kot etnično enoto, tako bi narodnostne meje izenačili z državnimi. Slovenski narod je bil obsojen na hitro smrt, izginil naj bi z obličja zemlje kot narod. Izvedbo temeljnega načrta za uničenje slovenskega naroda kot etnične enote bi dosegli z izgonom velikega dela narodno zavednih Slovencev, priseljencev in ljudi, katerih imetje so potrebovali za krepitev nemštva. Izpraznjen prostor bi zapolnili z načrtno in množično kolonizacijo Nemcev. Načrt so nameravali skleniti s popolnim in kratkoročno predvidenim ponemčenjem tistih Slovencev, ki bi še ostali doma. Vse to so nameravali izvesti z nasiljem in pri tem uporabiti tudi najbolj krute oblike nasilja.

11 Detalj zbirke o legendarnem  kozjanskem partizanskem odredu

( Detalj zbirke o legendarnem  kozjanskem partizanskem odredu )

V preteklem stoletju so bile na slovenskih tleh tri vojne vihre. In vsakič je slovenski narod uspešno položil izpit iz obrambe domovine. Enako velja tudi za prebivalce Sromelj, Brežic in celotnega Kozjanskega. Medtem, ko je večina Evrope ječala pod nemškim škornjem, so v teh krajih ustanavljali nove in nove partizanske enote. Ponosni in hrabri Kozjanci so se odločili za upor in zmagati v boju na življenje ali smrt z veliko številčnejšim in bolje opremljenim sovražnikom. Na to dejanje smo domačini

lahko upravičeno ponosni. Med 2. svetovno vojno je šlo za obstoj slovenskega naroda in narodnoosvobodilni boj je pokazal, da je slovenski narod sposoben izjemne energije in ustvarjalnosti na vseh področjih.

V drugi svetovni vojni je skušal okupator fizično uničiti slovenski narod. Zato je

bil oboroženi odpor proti njemu v letih 1941 – 1945 slovenska nacionalna nuja. Ukrepi, s katerimi je nacistična oblast hotela uničiti vse, kar je bilo slovensko, so ustvarili stanje, ki je omogočalo sodelovanje slovenskih rodoljubov raznih političnih in svetovnonazorskih usmeritev v boju proti okupatorju. Oboroženi upor okupacijskim silam je bilo dejanje silobrana in tudi eden prvih oboroženih uporov v Evropi.

6 Moški pevski zbor Sromlje pod vodstvom Vinka Žerjava je zapel himno Le naprej odred Kozjanski

( Moški pevski zbor Sromlje, pod vodstvom Vinka Žerjava je zapel himno Le naprej odred Kozjanski )

Kozjanski partizanski odred

Kozjanski partizanski odred so ustanovili 27. aprila 1944 nad vasjo Silovec pri Sromljah. Glavne naloge odreda so bile bojne akcije na železniški progi in na železniške transporte, napadi na manjše nemške postojanke, kolone in patrulje, uničevanje prometnic in čim večja mobilizacija v partizansko vojsko.

Odred je bil zelo uspešen, saj se je v letu 1944 izkazal kot najboljši odred v Sloveniji. Z veliko napadalnostjo so kozjanski partizani odpravili kar sedemnajst sovražnikovih postojank. Nacistični okupator je na Štajerskem, zaradi dejavnosti Kozjanskega odreda, izgubil največ svojih postojank. Uspešna mobilizacija v partizansko vojsko je bila ena najpomembnejših nalog odreda. V odred in njegove bataljone so vsak dan prihajali novi borci. Zadnje dni avgusta je imel na seznamu kar 1182 borcev in bork. V tem času je bil odred najštevilčnejša enota v 4. operativni coni Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije ter nekaj časa enakovreden diviziji. Do orožja so Kozjanci prihajali z zaplembami pri okupatorju ali pa na Dolenjskem, kjer so orožje prevzeli iz letalskih pošiljk zavezniške pomoči ter ga nato tovorili prek Save in Savinje na Kozjansko. Kozjanski odred je imel svojo kulturniško skupino in vojaško godbo. V lastni tehniki (tiskarni) so tiskali glasilo Od Savinje do Sotle. Odred je imel tri bataljone, kratek čas tudi štiri bataljone in več specialnih vodov.

ssasa

( V Domu krajanov Sromlje je postavljena stalna muzejska zbirka Kozjanski partizanski odred. )

Zaradi vedno močnejše vojaške dejavnosti Kozjanskega odreda in drugih štajerskih partizanskih enot je na skrajnem jugu tako imenovanega velikega nemškega rajha nastalo svobodno ozemlje z imenom Kozjansko, ki je zajemalo večji del ozemlja med rekami Sotlo, Savo, Savinjo in južno železnico. Varovanje svobodnega ozemlja je bilo zato ena najpomembnejših nalog odreda v drugi polovici leta 1944. Svobodno ozemlje je bilo zelo pomembno za dejavnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda in drugih organizacij osvobodilnega boja, za razvoj ljudske oblasti in dejavnost partizanskih ustanov. Ljudska oblast je odprla 16 osnovnih šol, vzporedno s prosvetnim delom je polno zaživelo tudi drugo kulturno delo. Vse to kulturno-prosvetno delo je bilo izraz teženj slovenskega naroda, ki mu je hotel okupator vzeti slovenski jezik, svobodo in vse tisto, kar mu je bilo pri srcu.

3

( V pogovoru pred otvoritvijo Ferdo Pinterič-predsednik KS Sromlje, Stane Preskar  predsednik ZZB, Tomaž Teropšič-Posavski muzej Brežice  Stane Tomše in Igor Zorčič-poslanec DZ RS )

S partizanskim svobodnim ozemljem se nacistični okupator nikakor ni mogel strinjati in je z večjimi silami vdiral na osvobojeno ozemlje, ki mu ga je sicer uspelo uničiti šele decembra 1944, a pri tem nobena partizanska enota ni utrpela večjih izgub v moštvu. V aprilu 1945 so Kozjanci prejeli ukaz o premiku odreda v Prekmurje, kjer naj bi sodelovali v sklepnih bojih za osvoboditev domovine in pri vzpostavitvi zalednih organov oblasti.

Novi Kozjanski partizanski odred so ustanovili 27. aprila 1945. Njegovi bataljoni so ob koncu vojne osvobodili Kozjansko in kot prve partizanske enote vkorakale v osvobojeno Celje 10. maja 1945, 12. maja pa so z razvito zastavo vkorakali v osvobojeno Sevnico.

( Dr. Tomaž Teropšič )